Objavljamo prepis tiskovne konference, ki je objavljena tudi v video zapisu na koncu članka.

Janko Rožič:

Hvala glasbenikom za ta izjemno uglašen uvod in hvala vsem vam, ki ste se v takšnem številu udeležili današnje tiskovne konference. Želeli smo vam najprej odpreti možnost doživetja Celice, kajti tukaj je bila vsebina vedno pred vsem drugim, tukaj smo vedno najprej uglaševali in potem oglaševali. Mislim, da je to način, ki je iz starega avstro-ogrskega zapora naredil Celico. Svojo funkcijo je opravljal več kot stoletje – dve leti več –, in ves ta čas je bil nekakšna zgodovinska mučilna naprava, ne le za kaznjence, temveč v veliki meri za tiste, ki mislijo drugače. Nam je bil od vsega začetka, ko se je odprla možnost, da s kulturo – z umetniškimi deli –, vstopimo v ta prostor, ključni izziv, da iz prostora zaprtosti, dvakratne ograjenosti – najprej za kasarniškimi zidovi, potem za zaporniškimi zidovi, vendarle odpremo prostor odprtosti, srečevanja in izmenjevanja človeških izkušenj. Ne samo življenjskih, tudi ustvarjalnih.

Zdelo se nam je, da je praksa dvajsetega stoletja, ki je človeka z vsemi posebnostmi svoje osebnosti v nekih ključnih trenutkih znala spraviti do številke in ga zamejiti samo na številko, hkrati odvzela ne samo pravice, ne samo svobodo, ampak v temnicah tudi svetlobo in nemalokrat tudi življenje. To je nekaj, kar se v zgodovini znotraj človeštva ne sme več ponavljati. Zato smo z vso odgovornostjo tukaj osem let, brez kakršnekoli podpore otopljevali, ne samo prenavljali, ampak preobražali ta prostor, da je končno lahko zamenjal svoje bistvo. Zanimivo, ko je bil po desetih letih odprt, je županja Vika Potočnik prepoznala ključne vsebine in naše argumente, da gre za optimalno lego – je znotraj mesta in bližini avtobusne postaje, znotraj mestnega kareja, ni na prometni ulici, obenem pa je lepo obdan z vrtom na treh straneh. Po kratkem postopku izvedbe in uradne prenove smo lahko leta 2003 odprli Hostel Celica.

Še en fenomen Celice je, da ni bilo potrebno oglaševanje. Dober glas o Celici se je širil sam od sebe. Ne bom rekel, da dobro lahko vedno samo sebe hvali, kajti tudi hvaliti je ni bilo treba. Ljudje so jo našli sami. Tisto, kar je bilo notri vloženo, je bilo prepoznano. Stik med najtemnejšimi senčnimi platmi zgodovine in možnostmi odprtosti je bil vzpostavljen. Zgrajena je bila na koncu drugega tisočletja za odprtost tretjega tisočletja.

Ne bom našteval vseh zunanjih nagrad, kajti v prvih sedmih letih je prejela osem prestižnih slovenskih, evropskih in svetovnih nagrad. Naj omenim samo dve: »the hippest hostel on the world«, kakor jo je tri leta po otvoritvi oklical Lonely Planet in, da ne bo kdo govoril, da je Celica pretekla zgodba o uspehu, še lansko leto jo je angleški The Guardian, eden najvplivnejših svetovnih medijev, umestil med deset najprestižnejših evropskih hostlov. Si lahko predstavljamo, koliko prestolnic bi v tem trenutku začelo projekt, vložilo vanj ogromna sredstva, da bi lahko prišli do takega rezultata? Celica pa tudi je še vedno izjemno dober poslovni projekt, čeprav je zadnja štiri leta zaradi prevelike najemnine v težjem položaju, projekt, ki samega sebe ne samo pokriva, ampak z nekim preostankom omogoča tudi notranjo rast. Kajti na začetku je bil vložek v prenovo relativno majhen, zato smo morali kot glasbeni mojstri veliko improvizirati. Vgraditi smo morali kar nekaj pohištvenih elementov Ikee, ki smo jih kasneje nadomestili. Celica je sama sebe lahko brusila – ta proces smo imenovali »work in progress« – delo v razvoju, brušenje diamanta. Tisto, kar želimo je, da bi v tretjem tisočletju ta mala Celica res šla v neko rast, kajti priložnosti je dovolj. Zanimivo, da se pri nas šele sedaj organizirajo kongresi o kulturnem turizmu. Na ministrstvu odpirajo razpise in programe za podporne dejavnosti kulturi. Tukaj, kjer že imamo enega od najboljših produktov kulturnega turizma, ki si ga je zamislila mala skupina kulturnih entuziastov, ustvarjalcev, umetnikov, kiparjev, slikarjev, arhitektov, ki dejansko v svetovnem merilu še vedno visoko kotira – pa je ta v tem trenutku ogrožen.

Presenečeni smo, zgroženi, ampak vendarle trdno odločeni, da Celico ohranimo: dvakrat v dozdajšnji zgodovini smo te prostore že obranili pred rušenjem. Prvič, ko je mestna oblast spremenila svojo namero, da tukaj organizira alternativni kulturni center, leta 1993, pred štiriindvajsetimi leti, smo s telesi ustavili začeto rušenje. In drugič, tri leta kasneje, je mestna oblast spet poskusila, oblast druge politične opcije, to poudarjam, kajti Celica je eden redkih objektov, ki je zdržal poskus rušenja z obeh strani slovenskega političnega spektra. Zato je ta sredinskost, ta možni most, ta povezava še toliko bolj pomembna. Naš način obrambe je izrazito usmerjen v preživitveno lino znotraj votline, v žarek iz temnice, ki po našem mnenju lahko omogoči, da se taka stvaritev vendarle prenese v polje prihodnjega.

Tisto, kar bi mogoče še poudaril, je ravno ta preklop in prežemanje vsebin, ki se tukaj znotraj ves čas dogajajo. To je še vedno zelo težak prostor, neke vrste zgodovinska mučilna naprava, zato zahteva stalno kulturno prezračevanje. Ta program, ki se je tukaj rodil, zaživel in razvil, katerega delček ste malce lahko okusili danes na samem začetku, je pravzaprav nekaj, kar je integralna vsebina tega prostora. Kako prodati trpljenje, solze, komaj zaceljene rane, da ne rečem še kaj več, meščanov Ljubljane, kajti v času druge svetovne vojne je bil to najprej glavni fašistični in potem še nacistični zapor? Dejstvo je, da se s tem spominom in opominom, s takimi vrednotami in pričevanji, ne da in ne sme trgovati. Kako prodati nekaj, kar je bilo Celici in Ljubljani poklonjeno? Kajti osem let delovanja z vključevanjem ključnih avtorjev, slovenskih in tudi svetovnih, je mogoče samo predati in nikakor prodati. Tukaj imamo dela angleškega kiparja Anthonyja Gormleyja, ki je trenutno eden najvišje kotiranih avtorjev sodobne umetnosti. Tukaj imamo celico finskega arhitekta Juhanija Pallasmaa, poslal je načrt in opremil eno celo celico. Pritzkerjev nagrajenec za arhitekturo 2002, avstralski arhitekt Glenn Murcutt je rekel, da je Pallasmaa s svojo »fenomenologijo čutov« v zgodovini arhitekture zadnjih trideset let sprožil nekaj najpomembnejšega. Kako naj prodamo in komu lahko prodamo taka vrhunska in tako dragocena umetniška dela? Ta dar je bil podarjen nam, mi ga predajamo Ljubljančankam in Ljubljančanom, pripada slovenskemu narodu. Če v tem trenutku mesto prodaja Celico kot nepremičnino, kot poslovni prostor, brez opreme, s tem v prvem koraku ogroža tako kvalitetno kulturno in zgodovinsko dediščino ter hkrati dejansko v svetovnem merilu presežno umetniško kulturno in turistično znamenitost.

Mogoče bi s temi besedami zaključil uvod in povabil Žiga Okorna, akademskega slikarja, ki je bil od vsega začetka, od prvih trenutkov Celice zraven. Lastnoročno je podiral ta zid, da se lahko v tem prostoru sedaj vidimo in srečamo. V tem prostoru, ki ga imenujemo Srečišče, od leta 1994 tečejo kulturni dogodki, s katerimi smo ves čas prebijali stene med umetnostjo in znanostjo. Danes lahko tu vidite razstavo makedonskega društva Pella, spomin na izjemnega glasbenega mojstra Ljubena Dimkaroskega, ki je tukaj večkrat igral na neandertalsko piščal, na katero je malo prej zaigral tudi Boštjan Gombač. Tako se stoletna zgodovina tega zapora odpira v prve začetke, prve glasove in dejansko komaj dojemljivo od vekomaj odpirajočo se kulturno tvornost. Taka srečanja so tisto, čemur je bila Celica s svojim Srečiščem namenjena – razgrajevati zidove in širiti meje do neomejenosti. Žigova Celica je bila prva narejena, prva vzpostavljena, skoznjo smo preverili, ne samo pokazali, ampak tudi dokazali, da je umetnost, če je iskrena in dejansko natančna, dovolj močna, da razplasti senčno strukturo zgodovine in omogoča neko novo možnost prebivanja

Žiga Okorn:

Jaz bi bil kar kratek, mogoče potem raje z vprašanji razjasnimo. Mislim, da je glavno vprašanje to v tem trenutku: smo mi zgubili mesto s tem, ko mestna oblast ne ve, zakaj je na mestu? Dejstvo je, da je mesto zato tukaj, da bi take prostore spomina in ustvarjalnosti ščitilo, zato so tudi v mestni lasti. Ni za to tukaj, da služi s temi stvarmi. Mislim, da ste tukaj vi mediji in mi, da mi mestu nazaj povemo, kaj je bistvo. Mesto ne more prodati Tromostovja, ne more prodati NUK-a, te stvari so last mesta in meščanov. Tudi ta prostor je tak, zaradi vsega, kar je mesto pretrpelo skozi ta prostor, in zaradi vseh možnosti, ki jih je ta prostor odprl s prenovo, če pogledamo, kakšen razvoj je sledil. Mnogi trdijo, da se je predvsem skozi mladinski turizem začela turistična renesansa v Ljubljani. To je bil prvi hostel, mi smo imeli strašne težave, tudi z Mladim turistom, ki je bil tudi inciatior prenove. Ta ideja je bila čisto nerazumljiva, oblasti in turistični organizaciji, da je mladinski turizem lahko prihodnost. Tako da mislim, da je na vas novinarjih, da pridete temu do dna. Meščani lahko zgubimo to, za kar mesto je. Mesto je zato, da interese meščanov udejanja.

Vesna Krmelj:

Poudarila bi kulturni program, ki teče v hostlu Celica od odprtja, vsi poznate torkova Sozvočja sveta. Tukaj notri so se začeli zbirati in povezovati in med seboj uglaševati številni glasbeniki, ki danes nastopajo. S pomočjo mojstrov, so se tu kalili najmlajši, ki danes že polnijo koncertne dvorane. Omenila bi, da imamo na leto 140 dogodkov: glasbenih, likovnih, predavanj, filozofskih srečanj, pesniških večerov, srečanj Pesnice o pesnicah, 10-15 razstav samo v galeriji Srečišče, na hodniku pa fotografske razstave. Tukaj bi morala omeniti še vodstva skozi Celico, na katerega ste danes po konferenci tudi vabljeni. Ta živi stiki z mlado slovensko in svetovno ustvarjalnostjo je dejansko nenehno odprt javnosti, ni plačljiv, vedno je bil bolj ali manj, mogoče malo manj, financiran s strani države in s strani mesta. Vse do lanskega leta, ko se je očitno ta smer, oziroma način, odnos do Celice spremenil. Naštejemo samo nekaj avtorjev: v lanskem smo imeli na programu Joni Zakonjšek, Marka Jakešta – Prešernovega nagrajenca, Mitja Ficka, Žiga Okorna, Dragico Čadež, če ostanemo pri slovenskih umetnikih; nekatere kataloge, ki smo jih ves čas izdajali, si lahko tu ogledate.

Žiga Okorn:

Mogoče bi samo to dodal, da je bilo financiranje vedno skozi razpise. Nikoli nismo imeli avtomatskega financiranja. Se pravi, da se je bilo za vsa sredstva potrebno boriti vsako leto - na trgu tako rekoč.

Janko Rožič:

Morda še ena informacija. Tudi ko se je zaradi prevelike najemnine ta delež s strani Celice zmanjšal, nismo spreminjali kulturnega programa. Tako kot osem let začetnih let smo tudi to leto vzdržali pod izjemno težkimi pogoji, da se je program lahko obdržal takorekoč do danes. Vedeli smo, da mora priti do vsebinske spremembe tega statusa. V letu, ko je »fake news« beseda leta, je morda za raziskovalno novinarstvo pri Celici zanimivo, kako sta resnica in resničnost poudarjeni, tukaj ne gre samo za formo in funkcijo, tukaj smo poskušali vsako potezo uglasiti s prostorom, odpreti in podpreti z globljo informacijo, ne le formo ali formacijo. Danes je tukaj veliko umetnikov, soustvarjalcev Celice, in glasbenikov, kajti arhitektura je zamrznjena glasba. V Celici smo hitro ugotovili, da zamrznjenost prostora odmrzuje in otopljuje ravno glasba. Zato tukaj v teh prostorih, ki so eni redkih, mogoče tudi eni redkih evropskih prostorov, kjer se podoba in zvok srečujeta na nek poseben način. Tik preden damo še vam prostor za vprašanja, sprašujem, če še kdo od glasbenikov lahko doda kakšen kamenček v celoto tega mozaika.

Janez Dovč:

Bilo je že veliko povedanega, lahko dodam, da sem že od začetka, nekako štirinajst let nazaj, ko sem se prvič spoznal s prostorom in to ekipo, zelo navdušen nad celotnim konceptom. Prvič sem prišel v stik z idejo, kako lahko pozitivna, konstruktivna vsebina nek prostor, ki je bil zelo temačen, topli in spreminja celotno energijo, konotacijo vsega skupaj. Redno že vsa ta leta prihajam na koncerte in jam sessione, zadnja leta smo štirikrat organizirali festival GodiBodi v prostorih Celice in zadaj na letnem vrtu, ki je super prizorišče. Ekipa, najsi bo samega hostla ali kulturnega društva Sestava, je vedno izjemno prijazna. Skupaj smo v teh ne ravno lahkih časih za avtorsko in svežo glasbo na tem področju veliko naredili. Čudno je, zakaj je tako lepo zgodbo o uspehu potrebno dekonstruirati, vendar upam, pravzaprav verjamem, da se to ne bo zgodilo. Hvaležen sem KUD Sestava za to iniciativo, ker če se sami zganemo, se ne bo zgodilo. Hvala za to, ker ste prišli.

Janko Rožič:

Sedaj pa prosim vprašanja?

Vprašanje: Rekli ste, da se je odnos z MOL od enega leta nazaj poslabšal. Kje se to pozna, kako konkretno? Kako ste izvedli informacije, tekom pogajanj, preko razpisa …?

Janko Rožič:

Lani na razpisu MOL za 4-letni program, ki smo ga štiri leta že izvajali, nismo več dobili sredstev, čeprav lahko rečem, da smo imeli močnejše reference kot pred štirimi leti. Potem smo na projektnem razpisu za glasbeni program del sredstev dobili, za likovni pa ne, zato smo na tem področju morali našo dejavnost zmanjšati. Začelo se je že leta 2011, ko je mesto uvedlo hostlu visoko najemnino, ki v izhodišču tega projekta nikoli ni bila mišljena. Takoj smo opozorili na ta problem. Kot pričevalec lahko rečem, da je na začetku mesto razmišljalo, da bo moralo subvencionirati nizke cene hostla za mlade. Niso si mislili, da bi tak objekt kulturne dediščine sam sebe lahko pokrival, kaj šele da bi prišli do najemnine. V Evropi za objekte kulturne dediščine za prenovo običajno dajo sredstva iz proračuna, potem še pet let podpirajo program, da bi se potem morda objekt sam vzdrževal. Celica je bila tudi tukaj fenomen, kajti od prvega trenutka se je vzdrževala s presežkom sama. Mislim, da je ta hud problem tukaj izziv v evropskem smislu. Pa morda še nekaj: pretakanje vsebin, ki so ga ljudje takoj začutili, ta bližina umetnosti človeku, ki lahko znotraj umetniških del prespi, to veliko pomeni. Ogromno ljudi je reklo, da je to eden izmed redkih prostorov nove Evrope, kjer v omejenem, sicer majhnem prostoru vendarle lahko rastejo nove vsebine in razlike. Različnost posameznih avtorjev, različnost kultur in kulturnih kontekstov se tukaj dejansko pretaka, tako da nastaja nek presežek, ki ne ruši teh meja, jih pa presega.

Vesna Krmelj:

O najemnini nismo bili obveščeni preko občine, to smo izvedeli od direktorja hostla, ki je bil o tem obveščen nekaj dni nazaj, v petek popoldne.

Vprašanje: Prosim povejte, kaj vam je povedal, kako si predstavlja nadaljevanje? Ali ima najemnik namen postati lastnik?

Tomaž Juvan:

Lep pozdrav, torej na vprašanje, če se nameravamo razpisa udeležiti kot kupec, se ne nameravamo. Ta objavljena cena je previsoka kot objekt z svojim delovanjem lahko prenese, v ceni jo to nekako milijon evrov nad tržno vrednostjo objekta. Vseeno delujemo v hostlu, ki ima omejeno število postelj, torej 92 postelj, ki jih mi skozi leto prodajamo. Tako tudi v tem času, ko so turistični trendi pozitivni, enostavno kaj dosti več, kot znaša trenutna najemnina, ki jo imamo, nekako ne da narediti.

Vprašanje: Kolikšna pa je ta najemnina? Pa recimo, koliko je nočitev letno?

Tomaž Juvan:

Najemnina je 105.000 eurov na letni ravni, kar se tiče pa nočitev, jih je približno za 23.000 na leto, zasedenost je slabih 70 %. To je kar v redu, gre za zasedenost postelj in ne sob. Zasedenost sob je bila nekoč še višja. Je pa seveda v tem času s pojavom AIRBNBija ta naš segmet najbolj ogrožen.

Vprašanje: Kakšno pogodbo imate vi z MOL? Kaj ta pogodba predvideva, kakšni so odpovedni roki?

Tomaž Juvan:

Pogodbo imamo do konca letošnjega leta, do 31.12., ta pogodba je bila prvotno podpisana do lanskega avgusta, nato je bila podaljšana za še eno leto, in nato letos avgusta zopet do konca leta.

Vprašanje: Če prav razumem, ko se pogodba izteče, vi nimate osnove za podaljšanje?

Tomaž Juvan:

V bistvu trenutno ne vemo, kje smo, ali je kakšna varianta za podaljšanje, ali gremo ven. Sedaj smo izvedeli, da datum prodaje obstaja. Da je neka namera o prodaji, se ve že dalj časa, kako bi naj vse skupaj potekalo, pa nismo bili informirani.

Vprašanje: Kdo pa je lastnik celotnega objekta?

Janko Rožič:

MOL je stoodstotni lastnik. Pri samem vlaganju v stavbo in v arhitekturno prenovo sta sodelovala dva, MOL z zemljiščem in objektom, potem sta MOL in ŠOU približno enak delež vložila v samo prenovo. Ko so na koncu odmerili njuna deleža, to se je zgodilo precej pozno, pred štirimi ali petimi leti, je bil delež mesta 75 %, delež ŠOU-a 25 %. Lani je ŠOU prepustil Celico mestu zaradi dela objekta na Kersnikovi ulici, dejansko so samo zamenjali lastniške deleže. Od takrat je Celica v 100 % lasti mesta. Če komentiram: ker smo ves ta čas skrbeli za kulturni program in bili prisotni v svetu Celice, se je dejansko videlo naslednje ‒ dokler sta bila lastnika dva, čeprav brez neke posebne vizije, nista mogla ne eden ne drugi potegniti usodne poteze. V takem položaju se je dalo resnično ustvariti vrhunsko svetovno prepoznavno znamenitost. Takoj ko se je to začelo dogajati, smo slutili, da to niso dobri obeti za Celico, a smo bili nekako pripravljeni na to. Na problem najemnine smo ves čas opozarjali. Mislimo pa, da se v 21. stoletju ne more nekaj tako živega, odprtega zaključiti na tak način. Zato globoko verjamemo, da tudi z vašo pomočjo uspemo. Kajti tukaj imamo možnost in priložnost, da z iskrenimi in resničnimi informacijami vendarle dosežemo spremembo tako absurdne odločitve. Dejstvo, da je trenutna cena toliko nad tržno ceno, verjetno pove, da se je tukaj v prvem krogu funkcija hotelirstva poskušala na nek način zamejiti. Za tiste, ki imate raziskovalno žilico, da greste globlje v ta razmerja, je to mogoče koristen podatek.

Vprašanje: Ali lahko mogoče sedaj poveste, kaj bi vi kot najemnik radi? Mogoče dolgoročnejšo najemno pogodbo … ?

Tomaž Juvan:

(6: 45) Trudimo se podpisati dolgoročno pogodbo, da bi se naša zgodba nadaljevala. Prvenstveno, kar nekako v temu trenutku čutim, glede na to, kar nam je Celica dala v tem času, da bi se prostor kot tak ohranil, da se namembnost prostora ne spreminja, da to ostane hostel, kot znamenitost mesta Ljubljane in mislim da je to naš osnovni cilj.

Vprašanje: Niste odgovorili, kaj je za vas dolgoročno: 10, 15, 30 let?

Tomaž Juvan:

Ja, dolgoročno je vse, kar je od pet let naprej. To bi si seveda želeli za čim dlje časa. V osnovi, tudi če gre za obdobje pet let, kot je bila že osnovna pogodba. To je prva stvar, ki smo se je želeli.

Vprašanje: Imam vprašanje glede samega sestanka, ko ste izvedeli, da se Celica prodaja, so vam mogoče kaj pojasnili, zakaj se v tem trenutku prodaja, zakaj prav zdaj?

Tomaž Juvan:

Ne, informacije nimam, tudi nisem bil na sestanku, to sem izvedel preko e-pošte. Predhodno sem bil obveščen, da je ena izmed opcij prodaja hostla. Kaj je razlog temu, ne vem.

Vprašanje: Je mogoče to samo prvi korak h kompletni demontaži Metelkove?

Tomaž Juvan:

Ne vem. Kaj je v bistvu ozadje te zgodbe, tudi ne bi želel o tem ugibati, kako je do tega prišlo. Zakaj se to dogaja, a je to kakšna časovnica, teh informacij nimam.

Janko Rožič:

Če mogoče tukaj lahko jaz komentiram. V devetdesetih letih se je lastnik celotne parcele severnega dela Metelkove menjal, gradbeni interes pa je ostajal isti. Tukaj ni bilo pomembno levo ali desno. Podjetje IMOS, ki sedaj ne obstaja več, je bdelo nad to parcelo. Ko smo leta 1998 zaščitili ta objekt kot zgodovinsko dediščino s pomočjo mestnega odbora za kulturo, smo čutili kar težke pritiske, do zadnjega trenutka. Ko smo nesli gradbeno dovoljenje na upravno enoto, nam je čez noč nekdo spremenil lokacijo toplotne postaje in povzročil neusklajenost gradbene dokumentacije z lokacijsko. Do konca so delali tako, da projekt le ne bi stekel. Kar se tiče interesa za tako lokacijo, je vsekakor verjetno tudi v zdajšnjih razmerah zelo močan. Tukaj se dejansko v tem trenutku tehta vrednota ali težko opredeljiva vrednota, ki je postala svetovna znamenitost, na drugi strani pa kratkoročni pragmatični interes, za katerega pa dobro vemo, da nam je v nekaj desetletjih našega obstoja v novi državi uničil ogromno velikih podjetij in potencialno dobrih projektov. Mislim, da je Celica prostor, v katerem morda lahko vendarle ta proces, ta nihilizem, to zgubljanje potencialov obrnemo. Ni zaman, da se imenuje Celice, kajti narejena v bivšem zaporu, hkrati ohranja spomin na zaporniške celice, je pa prvi najmanjši delček neke nove možne celote, odprte življenju, mladim in vsem tistim, ki lahko ustvarjajo neke programe. Prosil bi še Majdo iz društva Pella, ki je veliko delovalo in s svojim programom in petjem uglaševalo ta prostor, če lahko pove kakšne dve besedi.

Majda:

V imenu kulturno makedonskega društva Pella vas pozdravljam. Rada bi povedala, da imamo zelo podobno zgodbo, po enem letu delovanja, ko smo izdali prvi CD, smo 2005 izgubili prostore za delo. Bili smo pa presrečni, ko nam je Janko v imenu KUD Sestave ponudil ta prostor, kjer smo še dvanajst let delali in še vedno delujemo. Tako smo lahko posneli še tri CD-je, imeli 860 koncertov in nastopov, doma in po svetu. Veliko nastopov po svetu je bilo tudi rezultat srečevanja obiskovalcev hostla Celica, ki so jih Janko oz. Sestava povabila, da so nas poslušali. Sicer smo kulturni most med Slovenijo in Makedonijo, ki ga širimo v evropski prostor, istočasno pa temo spreminjamo v svetlobo.

Vprašanje: Omenili ste da je bil Hostel na mestnem svetu zaščiten kot zgodovinski spomenik. Ali obstaja kakšna možnost, da se s sprememba OPNja objekt ruši, ali da se v prihodnosti gradijo bloki? Vemo, da je v Ljubljani kvadratni meter precej iskan.

Janko Rožič:

To je bila zaščita znotraj prostorskega dokumenta in zaščita mestne občine. Ne bom govoril naprej, kaj se lahko zgodi, mislimo pa, da je tako novo kulturno vrednoto nujno ohraniti. Ne vem, če je v Sloveniji še kakšen objekt, kjer bi se zgodovinska vrednost s presežnostjo kulturnega programa na tak način obogatila za sedanjost in prihodnost. Glede zaščite pa vemo, da je bil Kolizej zaščiten, vemo, da je Plečnikov stadion UNESCOva dediščina, ki sicer še ni zaščitena, ampak vsekakor spada na listo zaščite.

Vesna Krmelj:

Dejansko je ta zaščita konec 90. ustavila rušenje Metelkove. Celica je s to zaščito obranila cel prostor.

Žiga Okorn:

Glede zaščite je zanimivo, da smo ob prenovi morali sodelovati z Zavodom za spomeniško varstvo, kjer so oni potrjevali spremembe na fasadi, podiranje dimnikov, izdelavo svetlobnic. Na nek način so oni po zaščiti na mestnem svetu, kjer je bila zaščitena kot zgodovinsko-pričevalni mestni spomenik, ki se mu doda umetniška vsebina ‒ ki smo jo postopoma dodajali. Zavod je to zaščito sprejel in se po njej ravnal. Načrte smo morali tja nositi in za vsako stvar dobiti potrditev. Tako da čisto zaščiteni pa na nek način tudi nismo, ker je neka razlika med dediščino, ki jo zapečatiš in iz nje ne moreš nič narediti, pa med procesom, ki je bistvo tega. Zaradi procesa je Celica ostala, če ne bi jo že zdavnaj rušili.

Janko Rožič:

Odpira se čuden paradoks, če bi bila zaščitena takrat, Celica verjetno ne bi mogla nastati. Obstaja zanimiv detajl. Vsaki celici smo dodali eno okence, da smo poleg oken z rešetkami odprli svetlobo in dodali stik z zemljo slehernemu oblikovalcu. Finski arhitekt Juhani Pallasmaa si je zaželel okroglo okence, ampak umetnosti zgodovinarji niso pustili izjeme na fasadi. Zato smo na zunanji strani pustili kvadratno okno, na notranji strani pa dodali okroglo v špaleto, tako smo rešili starodaven problem kvadrature kroga, na ta način smo med omejitvami in barierami ves čas iskali tisto možno pot, ki omogoča preživetje kulturne vrednote in samega življenja.

Vprašanje: Glede najemnih pogodb: Ali ni bilo to, da so vam avgusta podlajšali samo do konca leta, že znak nečesa nenavadnega? A ste takrat mogoče govorili o možnosti dolgoročne najemne pogodobe, ali tega mogoče niste več imeli na mizi?

Tomaž Juvan:

Prvo podaljšanje pogodbe se je zgodilo lansko leto, ko je prvotna najemna pogodba omogočila, da če se najemne pogodbe ne podaljša v določenem času oziroma če se ne pozove najemnika, da zapusti prostor, se ta pogodba avtomatsko podaljša za eno leto. To se je zgodilo prvo leto. Ker to naprej ni bilo več mogoče, smo bili potem letos, ko nam je najemna pogodba že potekla, naknadno obveščeni, da jo nameravajo podaljšati le do konca leta. Mi smo tudi poslali nekaj pisem nazaj mestu. Težko je, ko ne veš, do kdaj to najemno razmerje traja. Sedaj smo v obdobju nizke sezone, ko se tisto, kar se v visoki sezoni ustvari, pokriva. Za nas bi bila velika težava, če bi bili primorani iti ven konec nizke sezone, saj do junija naredimo 120.000 minusa. Ne vemo, kaj se lahko zgodi. Če gremo ven 1. junija, je za naše podjetje konec koncev zelo neugodno. Mi smo sedaj pred tem, da tudi z zaposlenimi in vsemi ostalimi zunanjimi sodelavci in partnerji prekinemo pogodbe 1.1.2018, povejmo, da je redno zaposlenih petnajst, skupaj s študenti in zunanjimi sodelavci pa nas je okoli 30.

Vprašanje: Prej ste omenili, da ste za namen prodaje že slišali?

Tomaž Juvan:

O opciji prodaje se je govorilo že od letošnjega aprila.

Novinar: Pravzaprav že prej, ker je bilo v načrtu odprodaje odvečnega MOLovega premoženja, uvrščeno prej. Tam se je že prvič videlo, da so oni to smatrali kot odvečno mestno premoženje.

Tomaž Juvan:

Janko Rožič

Tudi to je dobro skrito, kajti če greste sedaj na portal, boste videli, da se prodaja takorekoč lokacija Metelkova 8, nikjer ni omenjena Celica, tukaj je težko dekodirati z mestne administrativne strani pravo namero.

Vesna Krmelj:

V bistvu je toliko napak v samem razpisu … ena taka je, na primer napačen dan, četrtek, 4. 12., namenjen za ogled, druga je leto nastanka, ki je napačno napisan 1995, naslednja napaka je, da je bil razpis objavljen že 20.11.2016; ne vem, koliko napak lahko nek razpis za dražbo vsebuje, da je potem ta dražba še legitimna.

Žiga Okorn:

Odprli smo tudi spletno stran celicamestu.si, kamor dokumente sproti nalagamo. Bilo je res malo časa, to smo naredili praktično čez konec tedna.

Vesna Krmelj:

Na primer pismo za znižanje najemnime.

Novinar: Če prav razumem, ste včasih imeli 6.000 EUR najemnine, sedaj je pa že 9.000 EUR?

Tomaž Juvan:

V bistvu se najemnina v tem času ni spremenila, ker sta bila pred tem dva lastnika objekta, MOL in ŠOUL. Mi ŠOU nismo plačevali najemnine, ko pa je MOL postal 100 % lastnik, se je najemnina za nas zvišala. Zvišanje najemnine je bilo pričakovano. Je pa to za nas predstavljajo dosti težjo finančno pot za naprej. Sezona je bila konec koncev dobra in vseeno lahko namenili sredstva KUD Sestavi, tako da je ta zgodba šla naprej.

Novinar: Zdaj so bile spremembe OPNja. Ste zasledili, če so v teh spremembah … če gre morda že za kakšno spremembo namembnosti celotnega območja, ki ga pokriva …?

Janko Rožič:

Vprašanje: Kakšne možnosti so zdaj?

Janko Rožič:

Mi smo sedaj vzpostavili spletno platformo, kjer lahko sproti vidite dokumente, ki jih bomo vnašali, naslednji korak bosta dve protestni pismi, ki smo jih pripravili že leta 2011 in 2016 v zvezi z najemnino. Pripravili bomo tudi dogodke za 3. december, na ta veseli dan kulture, ko so odprti vsi muzeji, bo tudi Celica široko odprla vrata. Od treh dalje bodo vodstva po Celici skupaj z umetniki. Tudi danes ste vabljeni na vodstvo. Potem bomo imeli še pogovor ob šestih zvečer, pesniški večer in koncert glasbenikov, ki tukaj nastopajo. Vljudno vabljeni ne samo v po službeni dolžnosti, službe, ampak tudi kot ljudje. Je še kakšno vprašanje?

Novinar: Tole je samo dopis, dopis je malo. A boste zahtevali kakšen sestanek z županom, kaj bolj proaktivnega? Če boste samo špilali, ne bo dovolj. Morate prisiliti, da bo umik javne dražbe, a boste še kaj vzporedno storili kaj močnejšega?

Janko Rožič:

Če ne bo kar hitro odgovora mestne oblasti, bomo seveda pripravili podobno pismo na vlado, saj menimo, da gre za slovenski spomenik, tudi za slovensko kulturno in poslovno vrednoto in seveda, aktivirali bomo svetovno javnost. Smo odprti in pozivamo mesto, da ukine postopek.

Video: