V Sloveniji je verodostojnih bralcev ustave, mislecev ustavnosti in njenih varuhov vse manj. Redno sodstvo pač in žal to vlogo opravlja le formalno. Vsekakor pa to ni drža politične javne oblasti - državne, mestne ali lokalne. Izjeme samo statistično potrjujejo pravilo. Med oblastnimi institucijami takšno družbeno vlogo dejansko opravlja le še ustavno sodišče. Kot država in družba nas zaznamuje usodno pomanjkanje volje in zmožnosti, da bi ustavo in ustavnost, njune temeljne koncepta, načela in pravila, sploh razumeli.

Celo tiste, ki so razumljivo zapisani v ustavo in jih je mogoče razlagati in razumeti kar dobesedno. Kaj šele, da bi razumeli politično teorijo in filozofijo, od Aristotela dalje. Demokracija, etika in politika so za to družbo in za ta čas le še vsebine izpraznjene besede. Posledica tega je tudi očitno dejstvo, da se ponavljajo in kopičijo ene in iste kršitve ustave in ustavnosti, ki zadevajo najlažja pravna vprašanja. Razumljivo je, da se to še bolj dogaja pri nekoliko težjih, četudi ne zahtevnih pravnih vprašanjih in ustavnopravnih konceptih. Na primer glede javnega interesa, javne lastnine in socialne funkcije lastninske pravice. Tudi to so ustavnopravni koncepti. V Sloveniji se javna politična oblast, katerakoli, glede tega vede v popolnem nasprotju z ustavo: javne lastnine na priznava; v vlogi formalnega imetnika lastninske pravice se vede kot samovoljni zasebnik, čeprav ji to z ustavo ni dovoljeno; javni interes razlaga izključno s kriteriji in merili kratkoročnega zaslužka od prodaje javne lastnine in od tržne dobičkonosnosti; umetnost, kultura, ustvarjalnost in umnost obravnava kot oviro za razprodajo javnega dobra in kot breme za proračun, ne kot civilizacijsko normo; ljudi dela, uma in ustvarjanja v funkciji občega dobra marginalizira in spreminja v vse bolj ogroženo manjšino ekscentrikov. Itd. Ne gre samo za Rog, Metelkovo, Celico in njihove družbene sorodnike. Gre za temeljno vprašanje ne-demokracije, ne-politike in ne-etike. Žal je pravo, zaradi ljudi na odločevalskih mestih v javni upravi in na sodiščih, orodje in orožje, ne le tehnika v roki samovoljne in prepogosto arbitrarne javne oblasti. Zato ne gre pričakovati, da bi v teh in podobnih primerih priskočilo na pomoč.

Učinkovita kratkoročna alternativa samopomoči je zato lahko samo dobro organizirani in masovni pritisk, nasprotovanje, upor in zavzemanje za preživetje javnega interesa onkraj žiletkarskih robov golega finančnega izplena od prodajanja vsega, kar je in mora biti v funkciji kulture, umetnosti in umnosti. Organizacija in pritisk: civilne družbe, meščanov, državljanov, predstavnikov strok, znanosti, kulture… In medijev. Aktivno, nenasilno, odločno in trajno. Druge učinkovite možnosti, tudi kot pravnik, ne vidim.

Izr.prof.dr. Andraž Teršek, ustavnik in pravni filozof