Tiskovna konferenca KUD Sestava pred Hostlom Celica, 25.1. 2018 (prva neprečiščena različica)

Janko Rožič:

Dober dan. Upam, da boste razumeli, da vam danes žal ne moremo odpreti prostora in vas pogostiti  v toplih prostorih.  Žal po petindvajsetih letih tudi mi ne moremo več vstopiti v nekdanji zapor, ki smo ga z dolgoletnimi napori preoblikovali v prostor odprtosti in novega srečevanja. Ključno, kar bi rad poudaril, je ravno ta nenormalnost stanja, to, da je nekdanji zapor spet zaprt kljub temu, da je kot Celica odmeval po svetu in postal svetovna znamenitost, ki Ljubljani, kakor so pripravljeni tudi priznati, dviguje blagovno znamko.

Za nami je deset dni težkih dogovarjanj. Res je absurdno, da kot avtorji in ustvarjalci te stvaritve ne moremo biti poklicani, da bi se pogovarjali, kako jo izboljšati, na kakšen način njene kvalitete še izbrusiti, ampak da to dogovarjanje poteka kot nekakšna pogajanja – in da nas tudi v teh pogajanjih ne morejo ali nočejo razumeti, kajti za nas je ključno vztrajanje, pripravljeni smo izvesti obnovo, vendar mora v tem procesu Celica ostati celovita, odprta in živa. To je naš ključni pogoj. Glede na to, da smo eno pogodbo v začetku prejšnjega tedna že podpisali, v tej pogodbi je bilo neko minimalno zagotovilo, da Celica ostaja, potem pa je to izpadlo.

S strani mesta pogodba ni bila podpisana, vsaka nadaljnja različica pa je glede na ohlapnost te temeljne pogodbe postajala še bolj dvoumna. Na koncu, tik pred zadnjim podpisom, smo dobili še zelo širok člen o avtorskih pravicah, po katerem naj bi ta - recimo - mala investicijska prenova potegnila za sabo pridobitev vseh avtorskih pravic, ki so tukaj notri in mi naj bi jih prenesli na naročnika, ki jih lahko proda tretji osebi. Mi kaj takega absolutno nismo mogli podpisati. Tudi mesto naše korigirane pogodbe ni podpisalo. Predvčerajšnjim smo dobili sporočilo, da odstopajo od teh pogajanj; z zaključkom, da so izgubili štirinajst dni dragocenega časa, ker se nismo uspeli dogovoriti, kar pa mislimo, da kaže na hud problem: oni brez potrebe zaprejo, dela se škoda, mi pa naj odgovarjamo.

Dogovor z najemnikom bi bil možen, dolgoročno bi lahko naredili mehek prehod … Tudi novi kupec, ki je po vsej verjetnosti obstajal, saj se je nekdo zanimal za možno novo najemnino, verjetno Hostla ne bi zaprl vsaj dve, tri leta, preden drugi večji načrti, verjetno zaradi širjenja parcel na zahodu Metelkove, ne bi bili pripravljeni. Dejstvo je, da smo vendarle uspeli zdržati, do prodaje ni prišlo – kar bi bila na nek način likvidacija Celice in seveda tudi Metelkove. Po tem, z naše strani vendarle nekem uspehu, je naslednji korak mesta, da v trenutku zapre izvrstno delujoč hostel, ki je bil še lani na Lonely Planet spet uvrščen med deset najbolj domiselnih evropskih hostlov, pred enim letom pa na Guardianovi listi najbolj prestižnih …

Če uporabim jezik, ki bi ga bolje razumeli na drugi strani, če bi šlo za fizkulturo, ne pa za kulturo, bi bil tak grob poseg prepoznan kot barbarski poseg v vrhunskega športnika, ki je štirinajst let v samem svetovnem vrhu. Vemo, kaj se je zgodilo na drsalniški sceni, v hipu je bila kariera nekoga, ki je posegel na vrhunsko športno polje, zaključena. Tukaj, kjer gre za izjemno redek, poseben uspeh kulture – namreč, skozi kulturni koncept smo odprli štirinajst delovnih mest  … no sedaj smo teden dni spremljali, kako so ljudje, ki so tu delali s srcem, povečini mlada ekipa, uigrana med sabo, ki je za ne-visoke plače predvsem rada delala v Celici, ker je bila to Celica, s težkim srcem, z neko usodno prelomnico, zapuščala ta prostor.

Celica je med drugim imela tudi šest botrstev, vsak dan je dajala več kot enajst kosil vsem tistim, ki si jih drugače težko privoščijo. Tudi v tem socialnem smislu gre torej za absurdno škodo, ki je bila povzročena Ljubljani in tem okolju. Dejstvo je, da je Celica celovito umetniško delo, GesamtkunstWerk, in vsak poseg v tako delo je grobo barbarsko dejanje.

Besedo predajam kolegoma.

Vesna Krmelj:

V imenu Kulturno-umetniškega društva Sestava, ki je društvo v javnem interesu in je od svoje ustanovitve – ustanovili smo se prav zato, da smo lahko kot formalna skupina komunicirali z mestom, ki je bilo ves čas naš sogovornik - nikoli se nismo pogovarjali z najemniki, ampak smo se pogovarjali z mestom, dokler je bilo to mogoče. Županja Vika Potočnik je izpeljala in sploh tudi omogočila, da se je začel proces prenove tega prostora … V tem trenutku je društvo po štiriindvajsetih letih postavljeno pred vrata, zaplenili so nam prostore, nimamo dostopa do razstave, ki je v galeriji niti do umetniških del, za katera smo skrbniki. Vsota, ki so nam jo ponudili v primeru, da bi sprejeli pogodbo, na edinem sestanku, ki sicer ni bil sestanek glede programa, čeprav smo mi program na njihov poziv napisali, je bilo govora o 8.000 evrih, kar mislim, da je dvomesečna plača enega vodilnega na mestnem zavodu brez dodatkov. Ne predstavljam si, kako bi program, kot ga je Celica imela: s toliko ljudmi, ki jih je tudi finančno podpirala s honorarji – s tem, da člani društva že nekaj let delamo povsem voluntersko – koliko referenc je omogočila, koliko je ambientov, ki so bili dragoceni za ustvarjalce; na kakšen način bi s temi sredstvi preživela, to je vprašanje.

Še ena stvar je, ki bi jo izpostavila kot umetnostna zgodovinarka. V Narodni galeriji, ki je hram slovenske likovne kulturne dediščine – vsaj kar se tiče slikarske in kiparske - visi slika, ki je last privatnega lastnika. Čeprav je to njegova last - bila mu je vrnjena, potem, ko je bila po vojni odvzeta - on s to sliko ne more razpolagati, ker je to slika v javnem interesu in je del stalne zbirke Narodne galerije. Če bi si lastnik to sliko lahko izposodil in bi jo potem obrezal, ker mu ne bi šla v njegov okvir, ali pa bi jo celo porisal, ker mu ne bi ugajala takšna kot je, bi (verjetno) kazensko odgovarjal. Če pa kaj takega naredi mesto kot tisto, ki bi moralo delati v javnem interesu, in če z nečim, kar je v javnem interesu, tako ravna, se mi pa zdi nedopustno.

Žiga Okorn:

Mislim, da je to bistvo problema. Treba je razumeti, da so mesto in tisti, ki ga vodijo, tu zaradi meščanov, ne pa zaradi lastnih interesov. To, kar se tu dogaja, nikakor ni v duhu dobrega lastnika. Da gre nekdo zapreti hostel po treh letih - odkar je mesto postalo stoodstotni lastnik – medtem ko je najemnik ves čas prosil, da uredijo lastniške stvari, da uredijo, čigavo je kaj, da se trajno uredijo razmerja. Mesto ni imelo interesa. Zakaj? Na prvi tiskovni konferenci je mesto reklo, da Hostel prodaja zaradi tega, ker se ne ukvarjajo s hotelirstvom. Na drugi tiskovni konferenci so rekli, da se mesto ukvarja s hotelirstvom in da ima zavode, ki lahko to uspešno delajo in da so pripravili odlične programe in da bodo te izvajali. Teh programov ni nikjer, ker ti ljudje, ki naj bi prevzeli to vodenje, niso bili nikoli, niti enkrat v Celici! Niti enkrat. Prvič so prišli sem, v ta prostor pred enim tednom; tu zadaj gre za nekaj drugega. To si najbrž vsak misli pri sebi, ne vem pa, kdo si upa povedati.

Kar pa se tiče avtorstva: Celica je avtorski projekt in avtorske pravice so neodtujljive. Kakršenkoli poseg v ta prostor: globlji ko bo poseg, hujše bo barbarsko delo in kot tako bo tudi označeno in zapisano v zgodovino. Uničevanje kipov po muzejih povzroča strašno zgražanje, s spreji špricati po Malevičevih slikah, to je hudo barbarstvo. Tukaj pri Celici gre za avtorsko delo in to avtorsko delo ni bilo nikomur nikoli predano. Leta 1998 je bilo na mestnem svetu izglasovano, da gre stavba v prenovo, da se zaščiti kot zgodovinski, kulturni in pričevalni spomenik. Mestni svet se je legitimno in legalno odločil, da postane ta prostor to, kar je sedaj, in da gre v prenovo skozi proces, ki smo ga mi začeli. Zato je sploh odbor za kulturo predlagal, da se ga zaščiti. Mi smo torej tukaj legitimni, od mestnega sveta in od županij Vike Potočnik in Danice Simšič dogovorjeni upravljalci in skrbniki programa. Vse to, kar se sedaj dogaja, je popolna manipulacija. Kar se izreče na mestu, je največkrat laž in se spodbije od ene tiskovne konference do druge. To lahko sami opazite.

Zdaj bom prebral strokovno mnenje o avtorstvu, ki ga marsikdo najbrž ne pozna, ki ga je napisal odvetnik Križanec in ga je objavil na svoji spletni strani:

»Kako pridobimo avtorsko pravico? Odgovor vas bo morda nekoliko presenetil. Po trenutno veljavni zakonodaji se za temeljito zaščito ne potrebuje prav noben formalni zapis ...«

Se pravi da je Celica, čeprav je zaščitena kot blagovna znamka, naše avtorstvo. Mi smo se spomnili ime, mi smo ga oblikovali in mi smo ga promovirali in mi smo ga tudi naredili svetovno znanega.

» … postopek registracije, izpolnjevanje formularjev in podobno. Zakaj? Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah od ZASPa v svojem 14. členu določa, da avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela, kar pomeni, da avtorju pripada avtomatično.«

Se pravi, da če se jaz podpišem pod svojo sliko, ta pripada meni, meni ni treba registrirati tega na ZAMPu, ne na Uradu za intelektualno lastnino ...

.. avtorju pripada avtomatično. Ne glede na to, ali si jo pridrži ali ne. Enako velja v večini držav sveta, tudi v ZDA. .. To je stvar, ki jo je potrebno razumeti. Celica je kot celota avtorsko delo; od vogalnega kamna, rešetk, vzidave kipa na drugi strani. V bistvu ni delčka, ki ne bi bil avtorsko delo. Temnica s poslikavami ... s tem da so zaščitene – že to je avtorsko delo. Če ne, jih ne bi bilo. O čem se moramo pogovarjati?

Novinarka:

Ampak gospod Juvan sedaj prodaja to avtorstvo občini .. ime Celica. Pravite, da je to vaše?

Žiga Okorn: To je problem, da je ŠOU prodajal . Težko je zasebniku, ki zaposluje 14, 15 ljudi in 20 zunanjih dobaviteljev ... in sedaj ŠOU reče: Prodajamo. Ali rečeš: prodajte tretjemu, ali kupiš. Tega človeka izpostavljat – on se je pač boril. Mi imamo z njim dobre izkušnje.

Mi bi veliko raje, da Celica ni v zasebnih rokah. Nikoli nismo bili zato. Pravilno je, da ima to mesto. Ampak mesto samo brez ŠOUa tega nikoli ne bi prenovilo. ŠOU je bil takrat tista bistvena iskra.

Novinar:

Ali mislite, da je mesto večji zasebnik, kot zasebnik? Da mesto dela bolj v zasebnem interesu, kot dela zasebnik v zasebnem interesu?

Janko:

To je dobra teza.

Žiga:

To bi bil zelo lep naslov. .. Ker mi smo tudi zasebniki. Nam, odkar je Hostel zaprt ... mi imamo samo manjše stroške, mi trije konkretno. Mi nismo dobivali honorarjev. Zato porabljamo čas; zaradi procesa – ne zaradi pridobitniške želje.

Janko:

Hostel je bil izjemno dober projekt javno-zasebnega partnerstva. ŠOU-ov status je bil zasebni na nek način. ŠOU je bil neka čudna dvoživka v celem času svojega obstoja. In sedaj je kar naenkrat privatni del, ki ga je bivši direktor ŠOUovega Zavoda moral odkupiti, ker se je ŠOU odmaknil: tudi mestni svetniki so se s tem strinjali... dejansko pa najemnik ni dobil dolgoročnega najema. Dvakrat so bili vsi ljudje pred tem, da se bodo morali po pol leta umaknit. Tukaj je ključni problem. Za vsemi temi, tudi našimi pogajanji, je ves čas nek drug interes. Z nekaterimi mestnimi službami smo že prišli do tega, da se je Celica že sestavila spet nazaj z dobro voljo. Podpisali smo tudi v tej smeri pogodbo, pa vseeno ta ni šla naprej. Tukaj se mi zdi, da vsak poseg v to celovito umetniško delo - kjer sta po dolgem času od renesanse naprej vendarle spet povezana umetnost in arhitektura - bo pomenil resnično hudo barbarstvo. Ključna prelomnica bo čez nekaj dni, kajti najemnik ima v svojih osnovnih sredstvih velik del opreme, ki je integralni del Hostla. Mi smo prvič v petek pred desetimi dnevi zadnji hip ob 15h popoldne z enim sestankom preprečili iznos opreme. Ves čas smo upali, da bo prišlo na nek način do nekega normalnega pogovora in preprečitve te razstave naše Celice, ki jo že ves čas v Sestavi sestavljamo. Sedaj je ta problem še enkrat odprt. Ko bo najemnik dobil poziv, mora v osmih dneh odnesti vse, kar smatra, da je še njegovo. Ker je to v njegovih osnovnih sredstvih, mora za to poskrbeti, če mu seveda ne bo nekdo tega odkupil.

Upali smo, da bo do odkupa prišlo. Cena je majhna, če lahko tako rečem. Ves čas nas gledajo kot tiste, ki se zavzemamo, da bi najemnik prodal brand Celice. Brand Celice, tako kot je Žiga povedal pripada (to so tudi odvetniki, ki se ukvarjajo z intelektualno lastnino rekli) pač nam. In je neodtuljiva.

Da je ŠOU to zaščitil, je naredil s premočjo v svetu, kjer smo mi protestirali, ampak so nas enostavno preglasovali.

Sedaj, ko smo pred tem, ali Celica preživi, ali ne preživi, je ta korak sedaj najpomembnejši v njeni zgodovini; njen uspeh je bil konvencionalen, bostvo nje same pa je globoka invencija. Ker združuje na nek način tiste stvari, ki jih Ministrstvo sedajle z razpisi poskuša sestaviti za podporo kulture. Podporna dejavnost kulturi je v Celici praktično že s tem, da ima 14 delovnih mest. Kultura sama in koncept pa je Celico postavila v tak okvir – ne samo, da ima zaradi dobro premišljenega koncepta konkurenčno prednost, postavili smo jo pravzaprav izven konkurence. V hipu je bila the hippiest hostel in the world in se še vedno (po petih letih investicijskega nevzdrževanja) uvršča (lansko leto novembra) na ključne lestvice najboljših hostlov v Evropi in v svetu.

Kako si nekdo drzne tako vrhunsko stvaritev prizadeti tako, da jo blokira v ključnem delu?